Priznam, da sem tudi sama upala, da bo koronavirus nekako zaobšel to našo lepo malo državico. Dolgo je kazalo, da se bo to tudi uresničilo, a na žalost se to ni zgodilo. Epidemija je tu, in to veliko prej, kot smo vsi upali in pričakovali. Kljub poročanju medijev, ki so že dva meseca prej opozarjali na virus, so podjetja v pozitivni gospodarski klimi nemoteno poslovala naprej. In prišel je marec.
Ker ne želim, da bi prišlo, do kakršne koli napačne interpretacije mojih mnenj poudarjam. Spoštujem vse ukrepe, ki jih pristojni organi sprejemajo za zajezitev širjenja virusa.
Zdravje je najpomembnejše!
Ne le zato, ker le zdravi ljudje lahko učinkovito delajo, ampak predvsem zato, ker so med nami ljudje, ki spadajo v rizične skupine in smo jih kot družba dolžni zaščititi.
V manj kot 10 dneh so se morala podjetja soočiti s paniko, ki je zavladala med zaposlenimi, poslovnimi partnerji in kupci. Soočiti so se morala, da nekaj časa ne bodo poslovala ali pa bodo prisiljena poslovati na način, ki jim je tuj in neznan. Kot coach epidemijo Korona virusa tudi precej občutim, saj so vsi razvojni programi v podjetjih preklicani ali pa vsaj prestavljeni za nedoločen čas. Prav tako se zavedam, da se bodo podjetja po Korona krizi ukvarjala predvsem sama s seboj in s posledicami na trgu.
Zavedam se tudi, da marsikdo od vodij niti pomislil ne bo na razvoj organizacije in kadrov, kljub temu da bi mu to zelo pomagalo, da hitreje popelje podjetje v stare tirnice. Mi pa je vsa ta situacija dala precej dela z razmišljanjem o tem, kakšno poslovno okolje imamo v Sloveniji. Lahko bi rekla, da sem precej časa v stanju: »Stoj in se čudi«
V času Koronavirus krize bom z vami delila moja razmišljanja in poglede na različne teme in hkrati z vami delila nasvete o tem, kako se z izzivi krize soočati.
Spremembe so aktivirale človeško prvinsko naravo
Na eni strani so pozivi pristojnih, da se zadržujemo doma in imejmo čim manj stika z drugimi ljudmi na začetku naleteli na gluha ušesa. Na drugi strani pa je virus povzročil splošno paniko in trgovine niso mogle sproti zagotavljati blaga na policah. Te reakcije ljudi lahko preslikamo na vsako situacijo, ko pride do hipne spremembe. Trenutno smo priča jasni človeški psihologiji brez filtrov. Ko se aktivira strah, se aktivira najbolj prvinski nagon človeka. Kadar je ogrožena naša varnost, se lahko zgodi, da se začnemo vesti precej drugače kot v normalnih razmerah.
Če smo bili še prekratkim navajeni, da smo kupovali sproti, skočili v trgovino po malenkosti in razmišljali kaj vse novega bi kupili, se je to zdaj obrnilo na kupovanje najnujnejših dobrin. Ko sem bila na začetku vseh ukrepov v trgovini, sem doživela manjši šok. Trgovina je bila skoraj izropana in nisem si mogla kaj, da ne bi pokukala v vozičke mimoidočih (seveda na varni razdalji).
Nakupovalni vozički so kazali na bolj osnovna živila in s tem ni nič narobe, kar pokaže na neracionalno vedenje, pa je količina teh osnovnih dobrin. Količina osnovnih živil je v marsikaterem vozičku presegla letno zalogo povprečnega gospodinjstva, čeprav so vse institucije in trgovci zagotavljali, da pomanjkanja hrane ne bo. Ali je bilo torej pri tem vedenju kaj realnega in racionalnega? Ne, večina scenarijev glede oskrbe je bil plod človeške domišljije.
Zakaj se v času krize vedemo neracionalno?
Ko pride do situacije ki smo ji priča, se v ljudeh aktivira ena izmed prvinskih nagonski reakcij in to je potreba po preživetju, ki jo spremljata strah in negotovost. V nas se aktivira nagon, ki nas usmeri v boj ali beg. In kaj to pomeni v tej trenutni situaciji? V trenutku, ko so se v medijih pojavile različne številke o potencialnih potekih okužb v Sloveniji in jim je sledil niz ukrepov odgovornih z namenom zajezitve širjenja. Velika večina ljudi je misli usmerila le v to, kaj narediti, da ne zbolim in da ne zbolijo moji bližnji.
Na drugi strani se je pri določenih zbudil občutek, da bodo zdaj omejeni in da so jim z omejitvami kršene njihove osnovne človekove pravice. Ljudje se ob takšnih situacijah odzivamo na različne načine. Naše vedenje je odvisno od našega sistema vrednot, od tega, kako “varen” je za nas svet. In seveda od veliko drugih dejavnikov.
Pomembno je, da vemo, da to, kar se dogaja zdaj se v nas dogaja ob vsaki naši spremembi.
Če pogledamo to iz vidika podjetij se v vseh zaposlenih vsa ta čustva in potreba po ohranjanju obstoja pojavlja vsakič, ko:
- se vam pridruži nov sodelavec
- v podjetju uvajate spremembe
- se v medijih govori o krizah
- se zaposleni zasebno odločajo o velikih korakih, kot je ustvarjanje družine, nakup stanovanja
- zaposleni doživljajo osebne stiske, ločitve, bolezen bližnjih …
In še bi lahko naštevali. Pri obravnavanju zaposlenih je pomembno, da nanje gledamo kot celostne osebe. Vsak zaposleni, ki v svojem zasebnem življenju doživlja stisko, v službi ne bo učinkovit in ob njegovem delu je lahko opaziti več napak, saj ima težave z osredotočenostjo. Pogosto pa slišimo, da naj svojih zasebnih težav ljudje ne nosijo v službo, vendar je to zelo težko tudi udejanjiti. Poleg tega pa to deluje tudi v obratni smeri in zaposleni velikokrat službene težave nosijo domov.
Človeško vedenje lahko v osnovi delimo na nagonsko (čustveno) in racionalno (načrtno).
Kadar smo v položaju, ki je negotov se v nas sproži strah, aktivira se naš nagonski del. To nam je v naravi omogočilo preživetje in del tega nagona nas rešuje še danes. V nas se vklopi, kadar smo soočeni z nevarnostmi in v veliki meri omogoča hitre reakcije. Razumski del vedenja pa nam omogoča načrtovanje in izbiranje med možnimi rešitvami. Dejstvo je, da za uspešno soočanje z življenjem potrebujemo oba. Enako velja tudi za delovanje v podjetju. Čustven del vedenja je pomemben z vidika pripadnosti podjetju, zadovoljstva pri delu, motivacije … razumski del pa je nepogrešljiv pri reševanju težav, pri načrtovanju … Preskok v vedenju posameznikov, ki ga je povzročil Koronavirus, bo imel velik vpliv tudi na poslovanje podjetij.
Ljudje smo prvič v zgodovini modernega človeštva v taki meri izstreljeni iz cone udobja.
Prvič se s tem izzivom ukvarja cel svet in prvič v zgodovini človeštva vidimo nevarnost, ki lahko doleti vsakogar. Sprejmite dejstvo, da se zaposleni ne bodo vrnili takšni, kot so odšli.
Zato je pomembno, da že zdaj razmišljate o učinkih, ki jih ima kriza na vas zdaj in kakšni so dolgoročni učinki. Predvsem pa se zavedajte, da vas zaposleni potrebujejo bolj kot kadarkoli prej. V medijih se govori o učinkih krize in o morebitni rasti brezposelnih. Zaposlenim posredujete vse informacije, ki jih potrebujejo, da ostanejo mirni. Posredujte jim realne informacije. Bodite z njimi v stikih tudi, če so trenutno doma zaradi čakanja na delo ali varstva otrok. Spremljajte počutje zaposlenih, ki delajo od doma in jih motivirajte. Zdaj je čas, da pokažete, da vam je mar in da so zaposleni tisti, ki ustvarjajo dodano vrednost v vašem podjetju. Na krilih poglobljenih odnosov boste lažje našli nove poti do uspeha.
V prihodnjih dneh, tednih se bom dotaknila tudi tem, kot so
Odnosi na delovnem mestu (prej in potem).
Bolni na delo.
Delo od doma (kako iti nazaj v pisarno).
Sestanki vs. maili in video klici (so bili vsi sestanki zares nujni).
Upad prometa in kako ohraniti pozitivno klimo med zaposlenimi.
V času krize se pokaže moč vaše ekipe.
Neformalno vodenje (kdo zares vodi vaše podjetje).
