Prvi ukrep je zdravstveno sanirati poškodbo in slediti rehabilitaciji. To zveni zelo enostavno, pa vseeno mnogokrat opazimo, da poškodbe s seboj prinesejo veliko več kot le fizično bolečino in začasno omejenost v gibanju. Enak proces se v športniku dogaja tudi, ko nastopi bolezen, ki močno ohromi pripravljalni ali tekmovalni ritem.
Športnik v vsej svoji biti živi in diha za zmago in v današnjem izjemno tekmovalnem ritmu vrhunskega športnika je prostor le za najboljše. Obremenjenost telesa, nepazljivost, trenutek smole in hitro pride do poškodbe. Kakšen bo vpliv na vse športnikove načrte je odvisno od obsežnosti poškodbe in zmožnost psihološkega soočanja s situacijo. Ne glede na vrsto in obseg poškodbe pa se začnejo po glavi športnika vrteti misli, ki niso zmagovalno usmerjene zato je potrebna psihološka rehabilitacija.
Občutki, ki pogosto spremljajo poškodbo, so:
- jeza,
- padec motivacije,
- žalost,
- strah,
- razočaranje …
Vsi ti občutki športnika še dodatno oddaljijo od vrhunskih rezultatov. Ko v športniku nastopi jeza obstaja nevarnost, da bi v želji po čimprejšnji vrnitvi prehiteval korake rehabilitacije in si s tem na dolgi rok še dodatno ogrozil svojo kariero zaradi ponavljanja poškodb. Lahko se zgodi, da v športniku jeza izbruhne v želji po iskanju krivca, ki je lahko umerjena na športnika samega, na nasprotnika (pogosto v ekipnih športih) ali v primeru, da rehabilitacija traja dlje, kot je bilo pričakovano, v zdravstveno in ostalo podporno osebje. Športnik, ki izraža jezo ima težavo s soočanjem z dejstvom, da je poškodba tu. Jeza ni vedno negativno čustvo in je ne gre črtati z seznama želenih čustvovanj, saj lahko, če je pravilno obravnavana, podpira zmagovalno miselnost, ki je ob vrnitvi na športna prizorišča še kako pomembna.
Pomembna je tudi psihološka rehabilitacija!
Žalost, strah, razočaranje si po navadi, kar podajajo roko v športnikovi glavi. Nihče ne želi biti poškodovan ali bolan, kar prinese določeno mero slabe volje že ob navadnem prehladu. Športnik je omejen na svojo sezono in koledar tekmovanj, poškodba pa onemogoči načrtovan obseg treningov in zato lahko nastopi strah. Strah pred tem, ali bo še lahko ujel ostale nasprotnike, ki med njegovo rehabilitacijo redno trenirajo in napredujejo. Strah lahko tudi po rehabilitaciji pusti posledice pri tem, kje si športnik postavi svoje meje fizične zmogljivosti.
Če se športnik ne zna soočati s svojim občutkom strahu in je ta dolgotrajen, lahko pride do daljšega obdobja žalosti ter razočaranja. Razočaranje nad samim seboj ali svetom okoli sebe lahko močno vpliva na športnikovo samopodobo, ki zamaje njegovega notranjega zmagovalca in začne dvomiti o možnosti doseganje cilja.
Športnik je omejen na sezono, v kateri mora pokazati vse svoje sposobnosti. Želja po rezultatih in postavljeni cilji pa so tisti, ki so gonilo njegovega vsakdana. Posebej takrat, kadar je poškodba obsežnejša in rehabilitacija dolgotrajnejša, so vprašanja, ki se pogosto postavljajo: kaj sedaj, je še smisel, začeti/nadaljevati sezono ali ne, kako si bom zagotovil/a eksistenco, če ne bom mogel/a več tekmovati…. Ko se pojavljajo takšna vprašanja, lahko hitro opazimo padec motivacije in športnikovo okupacijo z vsem drugim kot pa z njegovo lastno športno potjo.
Telo je pozdravljeno in pripravljeno na akcijo, miselni procesi in vrtiljak negativnih čustev pa pusti posledice. Zelo pomembna je športnikova psihološka rehabilitacija ob nastanku poškodbe in skozi celotno rehabilitacijo. Coach omogoča športniku, da ohranja zmagovalno miselnost in osredotočenost. Gradi tudi sposobnost obvladovanja teh čustev in njihovo izkoriščanje v zmagovalni namen.